Janko Š

17/1: pot v Orlando 2009

Za tokratnje potovanje čez lužo sem se odločil po postankih napisati zanimivosti s poti (in jih objaviti, ko bom prvič prišel do interneta)
 

• 06:30
  Zjutraj vse brez problemov - vstal skoraj kot da ne bi bila ura 5. zjutraj; pot na letališče malo bolj tečna zaradi megle; na letališču check-in v sekundi in obhod čez Duty-Free, kjer sem si "sposodil" vzorec parfuma (Hugo Boss) za celo pot
  
  
• 09:30
  Polet v Munchen je bil fantastičen: v minuti smo se dvignili nad oblake, kjer sem lahko občudoval sončni vzhod na Slovenijo, ki se je kopala v megli, iz katere so štrleli vrhovi hribov in gora; edina zanimivost je bila jutranje pranje letala s tekočino, ki odmrzne ključne dele letala
  
  
• 10:30
  Screening za ZDA je taka neumna šala, da še spraševalko ne zanima, kaj sprašuje. Na check-inu se s prvo gospodično nisva dobro razumela in me je samo poslala v čakalnico. Druga pa mnogo bolj prijazna in mi poleg sedeža uredi še upgrade v Economy Plus! Zdaj čakam na vkrcanje in berem "The Economist,"-a...
  
  
• 16:49 (Eastern Time)
  "Economy Plus" je zakon! Toliko prostora za noge že dolgo časa nisem imel na nobenem poletu... še enkrat hvala prijazni gospodični =) United Airlines se ne more kosati z drugimi letalskimi prevozniki: osebje je zateženo, ponudba okrnjena in določena celo plačljiva, in-flight entertainment pa tudi že iz konca prejšnjega stoletja. Gledano kot celota pa je bil polet miren in brez posebnosti. Tokrat ni bilo okrog mene nobenega zateženega osebka ali otroka. Američan, ki pa je sedel zraven mene, je bil pa z eno besedo: čuden in nezgovoren. Kako netipično za Američana?
  
  Postopek za vstop v ZDA je dolgotrajen in kompliciran, vendar je osebje prijazno in je dobra ura čakanja v vrstah minila relativno hitro (na srečo mi je ostalo še nekaj člankov v Economistu). Čudi pa me, da me niso niti slikali niti vzeli prstnih odtisov... no, ja - me prav nič ne moti =)
  
  Letališče na Washingtonu ni nič posebnega, povsem ameriško. Ima čudno nizek strop in polno lokalo s hitro prehrano. Tudi za polet v Orlando se mi je nasmehnila sreča: sploh nisem imel boarding passa, ampak sedež je bil že rezerviran. Določili so mi sedež ob zasilnem izhodu, kar pomeni, da bom tudi tokrat imel dovolj prostora za moje dolge noge.
  
  Se pa sprašujem, ali sem že iztrošil vso svojo srečo in se mi bo na poti nazaj to vrnilo... kar pa dvomim, saj sem rojen pod srečno zvezdo.
  
  
• 23:13 (Eastern Time)
  Končno! Polet do Orlanda je bil najbolj mučen, ker sem bil že pošteno utrujen in postajal tečen. Pri prevzemu avtomobila se je splačalo malo počakat, ker sem dobil Pontiac G6. Lahko bi pa Toyoto Corolo. Hotel sem res hitro našel, ker mi je brat posodil GPS navigacijo in vožnja je bila res piece of cake.
  
  Zdaj pa na hitro pogledam program za jutri in potem lovit dragocene ure spanca pred intenzivnim tednom...