Weblog
12/1: Ne bojte se neuspeha
Konec leta 2008 je bil nepozaben, saj sem se po dolgih letih čisto prepustil duhu veselega decembra in neizmerno užival,- ko smo se s prijatelji in kolegi nazdravljali uspehom in lepim trenutkom tekočega leta
- ko smo jo z jadralsko ekipo spontano krenili na vikend potep v Banja Luko
- ko smo skakali, krilili z rokami, se smejali in potili ob igranju WII-ja
- ko smo vneto planirali nove dogodivščine za 2009
- in ko je bilo leto 2009 še tako zelo daleč, a tako zelo blizu!
Kot vsako leto je bil silvestrski večer nor, a tokrat sem imel ob prehodu leta čuden občutek. In nisem bil edini. Ko sem govoril z ostalimi, so tudi oni potarnali, da ni bilo tistega pravega čara ob odštevanju. Kaj pa vem! Pride tudi tako leto... morda smo vsi pretiravali z veselim decembrom in smo klimaks doživeli že mnogo prej.
Vseeno smo tu, v letu 2009, ko se na vsakem koraku sliši beseda recesija ali kriza. Ni ga kotička v Sloveniji, Evropi ali svetu, kjer to ne bi bila dnevna aktualna tematika. Pa res moramo biti taki pesimisti? Poznate tisto anekdoto, da je v takih primerih boljše biti pesimist kot optimist. Zakaj? Optimist pričakuje najboljše in je na koncu še kako razočaran, če se situacija negativno razplete. Pri pesimistu je pa ravno obratno: pričakuje najhujše in je na koncu srečen, ker se razplete boljše kot je pričakoval. Morda je ravno to ideja za pesimizmom, s katerim nas bombardirajo. Pa pustimo to!
Vzrok za današnji zapis je spodnji citat, ki sem ga prebral prejšnji vikend in me je spomnil na zgodbico iz najstniških let.
"Success is not built on success. It’s built on failure. It’s built on frustration. Sometimes its built on catastrophe."
— Sumner Redstone
Star sem bil približno 16 ali 17 let - prava leta za malo najstniške samovolje in trme. Okoli tistega časa sem v srednji šoli malo odjadral v svoj svet in to se je poznalo na mojih ocenah. Starša sta opazila spremembo in mami se je želela aktivnejše vključiti ter mi pomagati pri učenju. Seveda sem se takoj uprl brez pametnega razloga in prišlo je do konflikta.
Ne vem kako, ampak zagotovo ne na tisti dotični dan, mi je padlo na pamet ali bolj verjetno sem kje prebral ter predstavil moj pogled na vso zadevo staršem. Rekel sem jima: "Če me bosta vedno sčitila in reševala moje težave namesto mene, se nikoli nič ne bom naučil. Prosim, dajta mi priložnost, da sam na lastni koži izkusim nekaj neuspehov, ker bo to najboljša šola za nadaljnje življenje..." Takrat me je mami razmuela in pustila, da sem se sam spopadel s problemi. Po nekaj vzponih in padcih sem le ujel pravi veter ter se vrnil na pravo pot.
Prav ta izkušnja se mi je pošteno vtisnila v spomin in točno to je nauk zgornjega citata. Ko letamo visoko na oblaki se ne zavedamo vsega, kar se dogaja okrog nas. Občasno moramo pasti na trdna tla ali še nižje, kajti iz tega se naučimo neprimerno več!
Ob tem sem se spomnil na znan rek iz faksa: ""050420-nov-dan.htm" title="Od poraza do poraza novim zmagam naproti!""
