Weblog
22/10: po jutru se dan pozna
Pa še kako to drži! Kako zelo veseli smo, ko naše sladko sanje zgodaj zjutraj prekine vreščanje budilke. Verjetno se vi, ki ste jutranji, ne strinjate povsem. Toda mi, nočne ptice, bi najraje podaljšali za vsaj še 5 minut... še 5 minutk... pa še dodatnih 5 minut... hitro mine tiste pol ure, ki smo jo namenili za jutranja opravila. In se nam že mudi, v naglici, ki se nadaljuje ves dan. Dnevi pa niso enaki za vse...
Med tednom se vsako jutro peljem po krajšem odseku gorenjske avtoceste proti Kranju in prišel sem do zanimivega zaključka. Pravzaprav teorije, ki povezuje hitrost vozil s splošnim razpoloženjem oseb tisti dan. Moja standardna hitrost je nekaj več kot 130 km/h in dan, ko se vsi počasi vlečejo proti službi in jih prehitevam, bodo v povprečju ljudje dobro razpoloženi, v nobeni naglici, brez razburjanja. Svet pa se obrne na glavo takrat, ko me vsi po vrsti od prvega do zadnjega prehitijo. Takrat že vnaprej pričakujem naporen dan, ker je nekaj v zraku.
Vem. Sliši se preveč hecno, da bi bila trdna osnova za to idejo. Verjetno gre zgolj za naključje, vendar se že z enostavnim opazovanjem dinamike prometa na poti v službo pripravim na razpoloženje in izzive, ki jih bom srečal tekom dneva. Prav zares!
Morda pa imam samo preveč časa med vožnjo v službo...
