Weblog

20/9: ko se jutranja mora prelevi v nasmešek na ustih

Sedim v delovni sobi za ekranom, se mastim s slastno palačinko s sladkorjem in kančkom limone za grenkobo ter v smiselno celoto urejam pripetljaje današnjega dne. Začelo pa se je že pred prvim jutranjim svitom...

Ali ste se že kdaj ponoči prebudili in bili trdno prepričani, da ste prespali alarm. No, točno to se mi je včeraj v času nočne regeneracije pripetilo vsakih 45 minut. V tistem trenutku me je najprej zagrabila panika, nato je prišlo začudenje ter na koncu nepopisno veselje, ker mi je ostalo še nekaj dragocenih minut spanca.

JutranjaVoznja_T.JPG

Ko sem se le skobacal iz postelje, sem oponašajoč meglo, ki se počasi vleče po stanovanju, opravil vse jutranje potrebe in se odpeljal proti Ljubljani z dodatnim časom, v katerega sem poskušal vkalkulirati vse možne zastoje. A sem se uštel. Verjeli ali ne, prvič se mi je zgodilo, da sem si z nespretnimi manervi izogibanja zastojem, pridelal dobre pol ure. In končni rezultat z zaostankom 20 minut sem zaključil še jutranji predizpitni šprint do faksa. Tudi tokrat je bila sreča na moji strani in se je dejanski pisni izpit zaradi pedantnega (in delno kompliciranega) postopka predpriprav na pisni izpit začel šele ob pol devetih.

Po izpitu sem z mešanimi občutki zapuščal P1, saj me je že čez dobre štiri ure čakal še ustni. Že na splošno nisem navdušen nad čakanjem na rezultate. Še bolj pa me mori, če moram študirati, ne da bi prej zvedel rezultat. Namesto mučnega čakanja sem se podal na pohajkovanje po mestu za zbistritev misli.

fruc_ananas.jpgMahnil sem jo čez Tivoli, se ustavil v prodajalni francoskih dobrot Žak (v pritličju stavbe Metalke na Trgu Ajdovščine) in si privoščil tunin sendvič. Na lastne oči preveril strogi center zaprt za vsa motorna vozila in si pred vrnitvijo pred faks poskušal pogasiti žejo s Frucom. Pri tem se je zataknilo.

V oči mi je padel nov (ali pa ne hodim dovolj v trgovine) okus Fruca "ananas, mango, limona z vitamini". Seveda, žejen kot sem bil, sem izbral ravno tisto plastično steklenico z najbolj trdovratnim zamaškom. Poskusim z desno. Nič. Poskusim z levo. Ne gre. Ponovim z desno in si zarežem v kožo, ki je pod stresom bolj občutljiva. Poskusim še z ostrim predmetom ročno ločiti plastiko, a ne gre. Zamašek je skoraj "zacementiran".

Žejen in razočaran začnem enoročno žonglirati in mi tako uspe met steklenice ob pločnik, ki čudežno reši tisti trenutek največji svetovni problem - žejo. Ni mi jasno, da se sam nisem spomnil uporabiti metode jamskega človeka... in še nauk zgodbe:

"Če vam ne uspe odpreti plastične steklenice, si dajte duška in jo vrzite v tla. Pomaga!"

Aja, sej res. Skoraj bi pozabil. Uspešno sem opravil 1. del "Ekonomike poslovanja in poslovne funkcije" in seveda grem s polno hitrostjo naprej, ko je veter še v jadrih.
Author: Janko Categories:  Blodnje  Faks  

Comments made

No Comments Found

Add comment

:

:
:
:
: