17/3: Ljubljana pod mojimi podplati

Današnje jutro se je začelo rahlo "megleno", a kaj hitro so se oblaki razbežali in pokazal se je sonček - iz mojega stališča zelo pozitiven začetek zadnjega dneva v tednu. Po opravljenih obveznostih na faksu sem imel nekaj ur časa za pohajkovanje po mestu - od zadnjega je minila že cela večnost. Sem pa naredil eno kritično napako in se na pot spravil brez mojega malega IXUS-a (vem, da je čisto "preogromen" za vlačit sabo...)

Potko sem začel s polnim želodčkom (kosilo@Mirje) ter zvestim iPodom v prednjem žepu in dvema belima slušalkama v ušesih :) Vijuganje po Tržaški, Aškarčevi, Rimski in Slovenski me je privedlo do Kongresnega Trga, kjer sem se z Blažem dobil na že dolgo časa planirani pijači. Gneča v Zvezdi je pokvarila zastrupljevanje s torticami in tako sva se morala zadovoljiti z Bachusom.

Pravzaprav se je šele takrat vse začelo: pa da ne bom izgubljal preveč besed z zapisom poti je dovolj, da si predstavljate obhod v vse možne smeri po starem delu potem pa proti BTC po vseh možnih in nemogočih ulicah ter seveda na koncu tour-de-BTC, kjer sem čakal na Grega, da je zaključil petkovo potenje v službi. Vmes pa sem opazil marsikaj, kar v normalnih pogojih oz. tempu najverjetneje ne bi.

Ko sem se gnetel in prebijal skozi množico, sem ugotovil oz. potrdil že znano, da obstaja dve vrsti ljudi -  podal ekspliciten primer na mimoidočih. Zgodi se, da se pomotoma večkrat ujamejo naši pogledi z drugimi in v takem trenutku obstaja par možnosti: lahko v sekundi pogledamo stran, se pomerimo, morda celo nasmehnemo ali pa smo deležni grdega mrkega pogleda nazaj. Danes je bil eden izmed tistih dni (da, luna je že mimo :), ko sem srečal pretežno ljudi dobre volje ter tako podelil in bil deležen marsikaterega nasmeška :)

Tega, da je kultura voznikov in prometa v naši mali deželici bolj na psu, se verjetno zavedamo vsi, ampak ali kaj delamo na tem... Količina voznikov, ki sem jih danes "ujel" v prevoznih sredstvih med pogovorom po mobitelu (opomba: med to množico se je uvrstila tudi gdč.Manca Zver  - eh, le kaj pametnega pa lahko ona govori), je kar nevarno visoko - pravi čudež je, da se v Ljubljani ne zgodi več nesreč. Priznam tudi sam sem v preteklosti večkrat grešil, a streznilo me je, ko se večkrat nisem popolno (torej čisto nič) spomnil poti po kateri sem se vozil med pogovorom.

Bolj sem zmajal z glavo, ko se je mimo pripeljala mlada mamica z otrokom (cca 2-3 leta), ki je seveda sedel na sopotnikovem sedežu - verjetno neprivezan. Raje si ne predstavljam, kaj bi se zgodilo v primeru trčenja... Živčnosti, hupanja in ostalih stvari pa raje ne bom preveč na dolgo in široko obdelal.

Za zaključek pa še odgovor na vprašanje: "Pa zakaj nisi šel s trolo v BTC?". Enostavno sem imel nekaj odvečnega časa za razbistrit glavo, še bolj pomembno pa vsak dan hitim(o) sem ter tja in si redkokdaj vzamem(o) čas za počasen "ogled" stvari, ki jih ponavadi spregledam(o). Ter seveda končni rezultat: zadovoljstvo + goreče-utripajoči podplati (ne-najbolj udobni čevlji... hm).

Naslednjič se bom pa RES oborožil s fotoaparatom in nazaj privlekel kakšno fotko...
Author: Janko Štefančič Categories:  Blodnje