Janko Š

17/1: pot v Orlando 2009

Za tokratnje potovanje čez lužo sem se odločil po postankih napisati zanimivosti s poti (in jih objaviti, ko bom prvič prišel do interneta)
 

• 06:30
  Zjutraj vse brez problemov - vstal skoraj kot da ne bi bila ura 5. zjutraj; pot na letališče malo bolj tečna zaradi megle; na letališču check-in v sekundi in obhod čez Duty-Free, kjer sem si "sposodil" vzorec parfuma (Hugo Boss) za celo pot
  
  
• 09:30
  Polet v Munchen je bil fantastičen: v minuti smo se dvignili nad oblake, kjer sem lahko občudoval sončni vzhod na Slovenijo, ki se je kopala v megli, iz katere so štrleli vrhovi hribov in gora; edina zanimivost je bila jutranje pranje letala s tekočino, ki odmrzne ključne dele letala
  
  
• 10:30
  Screening za ZDA je taka neumna šala, da še spraševalko ne zanima, kaj sprašuje. Na check-inu se s prvo gospodično nisva dobro razumela in me je samo poslala v čakalnico. Druga pa mnogo bolj prijazna in mi poleg sedeža uredi še upgrade v Economy Plus! Zdaj čakam na vkrcanje in berem "The Economist,"-a...
  
  
• 16:49 (Eastern Time)
  "Economy Plus" je zakon! Toliko prostora za noge že dolgo časa nisem imel na nobenem poletu... še enkrat hvala prijazni gospodični =) United Airlines se ne more kosati z drugimi letalskimi prevozniki: osebje je zateženo, ponudba okrnjena in določena celo plačljiva, in-flight entertainment pa tudi že iz konca prejšnjega stoletja. Gledano kot celota pa je bil polet miren in brez posebnosti. Tokrat ni bilo okrog mene nobenega zateženega osebka ali otroka. Američan, ki pa je sedel zraven mene, je bil pa z eno besedo: čuden in nezgovoren. Kako netipično za Američana?
  
  Postopek za vstop v ZDA je dolgotrajen in kompliciran, vendar je osebje prijazno in je dobra ura čakanja v vrstah minila relativno hitro (na srečo mi je ostalo še nekaj člankov v Economistu). Čudi pa me, da me niso niti slikali niti vzeli prstnih odtisov... no, ja - me prav nič ne moti =)
  
  Letališče na Washingtonu ni nič posebnega, povsem ameriško. Ima čudno nizek strop in polno lokalo s hitro prehrano. Tudi za polet v Orlando se mi je nasmehnila sreča: sploh nisem imel boarding passa, ampak sedež je bil že rezerviran. Določili so mi sedež ob zasilnem izhodu, kar pomeni, da bom tudi tokrat imel dovolj prostora za moje dolge noge.
  
  Se pa sprašujem, ali sem že iztrošil vso svojo srečo in se mi bo na poti nazaj to vrnilo... kar pa dvomim, saj sem rojen pod srečno zvezdo.
  
  
• 23:13 (Eastern Time)
  Končno! Polet do Orlanda je bil najbolj mučen, ker sem bil že pošteno utrujen in postajal tečen. Pri prevzemu avtomobila se je splačalo malo počakat, ker sem dobil Pontiac G6. Lahko bi pa Toyoto Corolo. Hotel sem res hitro našel, ker mi je brat posodil GPS navigacijo in vožnja je bila res piece of cake.
  
  Zdaj pa na hitro pogledam program za jutri in potem lovit dragocene ure spanca pred intenzivnim tednom...

16/1: Lotusphere 2009

V kovček sem na hitro nametal nekaj cunj, pripravil nahrbtnik z vso kramo od X300, bukve do obvezne dokumentacije za enostavno popotovanje. To je to! Do poleta imam natanko še 7 ur 20 minut in čas je za kratek počitek preden se začne dogodivščina.

Kot junija 2008 boste lahko v živo spremljali utrinke s poti na Flickr --> http://flickr.com/photos/27069274@N07/

13/1: darila

12/1: Ne bojte se neuspeha

Konec leta 2008 je bil nepozaben, saj sem se po dolgih letih čisto prepustil duhu veselega decembra in neizmerno užival,

• ko smo se s prijatelji in kolegi nazdravljali uspehom in lepim trenutkom tekočega leta
• ko smo jo z jadralsko ekipo spontano krenili na vikend potep v Banja Luko
• ko smo skakali, krilili z rokami, se smejali in potili ob igranju WII-ja
• ko smo vneto planirali nove dogodivščine za 2009
• in ko je bilo leto 2009 še tako zelo daleč, a tako zelo blizu!

Kot vsako leto je bil silvestrski večer nor, a tokrat sem imel ob prehodu leta čuden občutek. In nisem bil edini. Ko sem govoril z ostalimi, so tudi oni potarnali, da ni bilo tistega pravega čara ob odštevanju. Kaj pa vem! Pride tudi tako leto... morda smo vsi pretiravali z veselim decembrom in smo klimaks doživeli že mnogo prej.

Vseeno smo tu, v letu 2009, ko se na vsakem koraku sliši beseda recesija ali kriza. Ni ga kotička v Sloveniji, Evropi ali svetu, kjer to ne bi bila dnevna aktualna tematika. Pa res moramo biti taki pesimisti? Poznate tisto anekdoto, da je v takih primerih boljše biti pesimist kot optimist. Zakaj? Optimist pričakuje najboljše in je na koncu še kako razočaran, če se situacija negativno razplete. Pri pesimistu je pa ravno obratno: pričakuje najhujše in je na koncu srečen, ker se razplete boljše kot je pričakoval. Morda je ravno to ideja za pesimizmom, s katerim nas bombardirajo. Pa pustimo to!

Vzrok za današnji zapis je spodnji citat, ki sem ga prebral prejšnji vikend in me je spomnil na zgodbico iz najstniških let.

"Success is not built on success. It’s built on failure. It’s built on frustration. Sometimes its built on catastrophe."
— Sumner Redstone

Star sem bil približno 16 ali 17 let - prava leta za malo najstniške samovolje in trme. Okoli tistega časa sem v srednji šoli malo odjadral v svoj svet in to se je poznalo na mojih ocenah. Starša sta opazila spremembo in mami se je želela aktivnejše vključiti ter mi pomagati pri učenju. Seveda sem se takoj uprl brez pametnega razloga in prišlo je do konflikta.


Ne vem kako, ampak zagotovo ne na tisti dotični dan, mi je padlo na pamet ali bolj verjetno sem kje prebral ter predstavil moj pogled na vso zadevo staršem. Rekel sem jima: "Če me bosta vedno sčitila in reševala moje težave namesto mene, se nikoli nič ne bom naučil. Prosim, dajta mi priložnost, da sam na lastni koži izkusim nekaj neuspehov, ker bo to najboljša šola za nadaljnje življenje..." Takrat me je mami razmuela in pustila, da sem se sam spopadel s problemi. Po nekaj vzponih in padcih sem le ujel pravi veter ter se vrnil na pravo pot.

Prav ta izkušnja se mi je pošteno vtisnila v spomin in točno to je nauk zgornjega citata. Ko letamo visoko na oblaki se ne zavedamo vsega, kar se dogaja okrog nas. Občasno moramo pasti na trdna tla ali še nižje, kajti iz tega se naučimo neprimerno več!

Ob tem sem se spomnil na znan rek iz faksa: ""050420-nov-dan.htm" title="Od poraza do poraza novim zmagam naproti!""

23/11: kratek citat pt.13

V življenju bi morali imeti jasno opredeljene cilje, kajti kaj hitro se lahko zgodi, da ne veš kam greš. Ali pa še slabše: hodiš v pravo smer, vidiš cilj, a ga nikoli ne dosežeš.

"You've got to be very careful if you don't know where you're going, because you might not get there."

Yogi Berra

16/11: kratek citat pt.12

Kako na enostaven način razlikovati med dobronamernim in škodoželjnim laganjem.

Evey Hammond: My father was a writer. You would've liked him. He used to say that artists use lies to tell the truth, while politicians use them to cover the truth up.
V: A man after my own heart.

V for Vendetta (2005)

11/11: kratek citat pt.11

"There is no right or wrong, just the consequences of your actions."

Becca Moody in Californication S02E07

28/10: zastoji na koncu AC

V nedeljo me je na koncu gorenjske avtoceste pred mostom Peračica v smeri Kranja pričakal krajši zastoj. Nič nenavadnega za nedeljsko popoldne, ko se vsi vračajo nazaj ali pa predčasno odpravljajo v prestolnico. Zanimiv pa je glavni vzrok, zakaj se je kolona sploh nabrala...

Na začetku zožanja smo si vsi čakajoči lahko pobližje na odstavnem pasu ogledali policijski avto s prižganimi modrimi lučkami, ki je ustavil avto, v katerem je bila družina na poti domov z nedeljskega izleta. Ironično! Zgoščen promet ni bil glavni krivec, temveč utripajoče modre luči, ki so vse tako "prestrašile", da so zmanjšali hitrost na samo 10 - 20 km/h (namesto običajnih 80 km/h).

Ah, saj je skoraj škoda zgubljati besede. Lahko pa bi možje v modrem drugače izvedli postopek kontrole prometa, ki bi bil manj moteč, toda o tem lahko samo sanjam. Vsak dan jih vidim na takih odsekih, kjer je enostavno ustavljanje in ni večje možnosti za nesrečo. Nevarni odseki pa samevajo... prav tako se jih izogibajo vzdrževalci cest...

Danes sem pa res spljuval vse po spisku =) Verjamem, da se ne da vse naenkrat, toda nekaj hitrosti pa ne bi škodovalo pri obnovi.

Največ k varnosti v prometu pa lahko prispevami mi sami: na prvem mestu strpnost do ostalih udeležencev in na tako kratkih razdaljah kot so v Sloveniji z dirkanjem kvečjemu pridobimo samo nekaj sekund, minut. Ali se za to res splača ogrožati ostale?

27/10: kratek citat pt.10

"Some days you're a bug, some days you're a windshield."

Price Cobb

22/10: po jutru se dan pozna

Pa še kako to drži! Kako zelo veseli smo, ko naše sladko sanje zgodaj zjutraj prekine vreščanje budilke. Verjetno se vi, ki ste jutranji, ne strinjate povsem. Toda mi, nočne ptice, bi najraje podaljšali za vsaj še 5 minut... še 5 minutk... pa še dodatnih 5 minut... hitro mine tiste pol ure, ki smo jo namenili za jutranja opravila. In se nam že mudi, v naglici, ki se nadaljuje ves dan.


Med tednom se vsako jutro peljem po krajšem odseku gorenjske avtoceste proti Kranju in prišel sem do zanimivega zaključka. Pravzaprav teorije, ki povezuje hitrost vozil s splošnim razpoloženjem oseb tisti dan. Moja standardna hitrost je nekaj več kot 130 km/h in dan, ko se vsi počasi vlečejo proti službi in jih prehitevam, bodo v povprečju ljudje dobro razpoloženi, v nobeni naglici, brez razburjanja. Svet pa se obrne na glavo takrat, ko me vsi po vrsti od prvega do zadnjega prehitijo. Takrat že vnaprej pričakujem naporen dan, ker je nekaj v zraku.

Vem. Sliši se preveč hecno, da bi bila trdna osnova za to idejo. Verjetno gre zgolj za naključje, vendar se že z enostavnim opazovanjem dinamike prometa na poti v službo pripravim na razpoloženje in izzive, ki jih bom srečal tekom dneva. Prav zares!

Morda pa imam samo preveč časa med vožnjo v službo...